Nekaj geolovskih utrinkov z Balkana (II. del)
Prvi del poročila o počitniškem potovanju po (pretežno zahodnem) Balkanu se je zaključil na albanski strani Skadarskega jezera. Pot domov nas je vodila čez Črno goro, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Doživetij je bilo ravno prav za drugi del.
Na tabli na izhodu iz Skadra je bila presenetljivo označena tudi Ljubljana (969 km), mi pa smo šli v drugo smer, daleč od ponorelega sveta proti krajem, v katerih so se nekoč črnogorski vladarji iz rodu Crnojevićev utrdili pred našimi starimi šmarnogorskimi znanci. Na albansko-črnogorski meji smo lahko opazovali, kako pred nami poteka skrben pregled sumljivega avtomobila na eni glavnih transportnih poti albanske marihuane v Evropsko unijo. Namesto ovinka čez Podgorico smo vsekali bližnjico skozi vasi na ravnici ob jezeru. Tu nas je edinkrat ustavila prometna policija. Slišali smo različne zgodbe o nadležnih policajih, zato nam je srčni utrip malo poskočil. A je vse v redu? Ja. Potem pa srečno pot, se je zgodba v nekaj sekundah zaključila brez drame. Črnogorski policaj nas je očitno ustavil, ker je menil, da smo brezupno zašli.
Nismo zašli. Namenjeni smo bili v Žabljak Crnojevića na prvi postanek dneva in ogled ruševin utrdbe globoko v skadarskih močvirjih. Nekoč vladarski sedež je danes res bolj žabjak, a tudi priljubljeno izhodišče za čolnarjenje po jezeru za domačine, ki jih ni strah svojega čolna privleči po ozki cesti. Z utrdbe, utemeljene v 11. stoletju, seže pogled daleč naokoli, kar je najbrž eden od razlogov, da je bila zgrajena prav tukaj. Lepo mesto za zaklad, če bi ga kdo postavil. Med raziskovanjem trdnjave sem se prvič zatopil v filozofsko razmišljanje o počitniških zakladih. Ampak o tem morda kdaj drugič.
V Virpazarju, središču za turistične oglede jezera, smo se ustavili le toliko, da smo si od daleč ogledali nekaj turističnih pasti. Super ugodne ponudbe za izlet z ladjico priletijo v trenutku, ko turist, očaran nad pokrajino, zavije z glavne ceste v gnečo, in se nadaljujejo ves čas iskanja parkirišča. Zaklada Virpazar, ki je pred skoraj natanko dvema letoma ostal za avstrijskim geolovcem, nisem našel. Izginil je, kot že nekajkrat. In kot že nekajkrat, ga je kmalu po mojem obisku nadomestil nov odvržek. Odpeljali smo se pristnejšim doživetjem naproti. Prvo je bilo že vožnja po ozki cesti proti Rijeki Crnojevića. Na poti ni manjkalo izvrstnih razgledišč, na srečo pa so skoraj popolnoma umanjkala srečanja z nasproti vozečimi avtomobili. Prostora za umikanje je komaj kaj.
River View (GC13C3C)
Rijeka Crnojevića je bila na mojem seznamu želja že zelo dolgo. Malo spominja na znameniti francoski Fontaine de Vaucluse, le da se Rijeka Crnojevića, ki prav tako privre iz jame kot kraški izvir, že pred istoimensko vasico umiri in se v slikoviti dolini v nekaj velikih okljukih izteče v Skadarsko jezero. Prelepo. Naslednjih nekaj stavkov bo ena sama reklama za prenočišče z zajtrkom Rooms Dujeva. Priporočilo bi si zaslužili že zaradi lokacije visoko nad reko z razgledom, ob katerem ostane obiskovalec brez besed. Prisrčna dobrodošlica s kavo ter dobrotami iz domačega sadovnjaka in vinograda, plavanje med lokvanji na hišni plažici, ribja večerja za prste polizat in črnogorski zajtrk s sveže pečenimi uštipki, ki jim tod pravijo priganice, so samo še presežki. Škoda, da smo se pustili razvajati samo en dan.
Rijeka Crnojevića premore dva zaklada. Stari Most Rijeka Crnojevića je skrit pravzaprav pod novim mostom in se starega mostu od tam sploh ne vidi. Nič posebnega. All in all, it’s just another film canister in the wall. Drugi, River view, je čisto nekaj drugega. Lokacijo smo čez dolino opazovali že prejšnji večer, obiskali pa smo jo v opoldanski pripeki. S škatlico človek hitro opravi, potem pa ga prevzame razgled. Rečni okljuk se zlahka primerja s tako razvpitima, kot sta Horseshoe Bend ali Goosenecks. Lastnika, napol domačina, sta že dolgo neaktivna, zaklad pa, kot mnoge v teh krajih, obnavljajo drugi geolovci. Čeprav mi je uganka, kako na takem mestu, daleč stran od bunkeljskih oči in ob povprečno 20 obiskovalcih letno, sploh izgine.
Mausoleum of Njegoš (GC3WAGE)
Iz doline Rijeke Crnojevića smo šli naravnost na drugi črnogorski cilj: Lovćen. Skoraj naravnost, ker smo v Cetinju nepojasnjeno zatavali na napačno cesto. Mimo zaklada High on Lovćen smo se zato nenačrtovano peljali dvakrat. Ustavili smo se na poti navzgor. Okoli zaklada se je trlo ljudi, a so vsi občudovali pogled na Boko Kotorsko, zato sem s škatlico, drzno (ali nespametno) postavljeno ob glavno pot, zlahka opravil neopažen.
Na parkirišču nam je optimizem prihranil nekaj 100 m hoje, saj se nismo ustavili na prvem mestu za zadnjim avtomobilom, ampak smo se odpravili iskat luknje naprej. Z ničemer pa si ni mogoče prihraniti skoraj 500 stopnic do mavzoleja najpomembnejšega Črnogorca Petra II. Petrovića Njegoša. V poletni vročini pride prav, da so speljane skozi predor. Mavzolej je bil nekoč obvezna postaja vseh maturantskih izletov, a mu tudi danes ne manjka obiska. Ob lepem vremenu je razgled z vrha naravnost spektakularen. Na njem sta tudi dva zaklada. Mikro ob mavzoleju sem hvaležno preskočil in se raje odpravil do večjega Mausoleum of Njegoš, ki je postavljen na razglednem pomolu nad predorom. Treba je bilo odložiti nekaj sledljivčkov. Seveda smo se morali v Kotor spustiti po sloviti stari cesti z vsaj 25 serpentinami, ki pa ni tako zelo ozka, kot trdi Lonely Planet. Pričakovali smo več (oziroma manj), pa se je cesta samo vlekla brez pravega doživetja. Morda pa smo bili samo utrujeni. Boka Kotorska se nam je od zgoraj zdela lepša. Kotor smo samo obšli. Skozi Herceg Novi bi se peljali miže, če bi se lahko.
In še pot domov
Na poti domov smo najprej naredili previden postanek v bližini Dubrovnika. En družinski član si je na vsak način želel na voden ogled lokacij, kjer so snemali Game of Thrones, ostali pa smo ta čas porabili za izogibanje turističnim pastem (na koncu smo si v trgovini kupili nekaj mrzlih pločevink in se lovcem na turiste smejali v brk s senčne kamnite klopce) in oportunistični geolov. Nedvomno so v Dubrovniku in okolici dobri zakladi, a se mi žal noben tak ni postavil na pot. Dve najdbi v mestu sta bili bolj za številko in hitro pozabo. Zadnja najdba tega potovanja je bil za avtocestno počivališče zelo spodoben zaklad, potem pa smo zavili v geolovsko puščavo. Daleč okoli Bosanske Krupe, zadnje postaje na poti, ni nobenega zaklada.
Stari grad nad mestom bi bil vsekakor primerna lokacija za kako škatlico. Prav razmišljal sem, da bi v trgovini poiskal kak primeren vsebnik in nekaj spravil skupaj. Pa sem si premislil. Nisem ravno pristaš počitniških zakladov. A za kraj, ki sem ga obiskal zaradi prijateljev, ki so ga morali zapustiti zaradi vojne, bi naredil izjemo. Od postanka v Bosanski Krupi smo si obetali veliko, celo nekaj sem fantaziral o plavanju v reki Uni, pa je vse odplaknil dež. Vsekakor so to kraji, vredni daljšega obiska. Prespali smo kot edini gostje v hotelu brez dvigala s sobami brez omar, kjer za zajtrk postrežejo s hemendexom (vsaj tako piše na jedilniku). Simpatično. Do doma je bilo še slabe 4 ure vožnje.